Skoči na vsebino

12. Kdo nosi izgubo?

Misel, da ste utrpeli osebno izgubo lahko zaznamuje celotno nadaljnje življenje. To bi rad opisal z nekaj precej zahtevnih primerih.

9. primer

V tujini sem spoznal mlado žensko v zgodnjih dvajsetih letih, ki je že 5 let trpela za depresijo in imela ponavljajoče se samomorilske misli. Na splošno samomorilne misli izhajajo iz lažne identitete "jaz sem Bog". Kaj se je zgodilo? 5 let prej je s to žensko, ki je bila takrat še deklica, kontaktiral njen prijatelj iz vrtca. Povabil jo je v kavarno v mestu. Vprašal je celo njene starše, če sme iti z njim. Moški jo je prišel iskati z avtomobilom. V avtu pa so bili še trije drugi moški. Na poti so se ustavili, dekle posilili in jo skoraj ubili. V strahu pred smrtjo ji je nekako uspelo pobegniti in v sosednji vasi je prositi za pomoč. Moški, ki naj bi ji domnevno hotel pomagati, jo je vzel v svoj avto, samo da bi jo ponovno posilil in jo spet skoraj do smrti pretepel.

To dekle je v kratkem času doživelo dva grozljiva dogodka. Ali je to, kar so ji storili ti moški, narobe? 100 %. Toda kaj je razlog, da po petih letih še tako močno psihično trpi? Ali je za to še vedno kriv dogodek ali pa je krivo to, kako se ga je predelalo?

Ali nam življenje otežujejo travme, za katere nič ne moremo, ali pa to, kar si o travmi mislimo? Presenetljivo je, da se pri mnogih žrtvah posilstva pojavi način razmišljanja, ki ga zunanji opazovalci ne morejo razumeti. Mlada ženska je imela slabo vest, ker so se ji zgodile te grozne stvari. "Pa saj v avto nisi vstopila zato, da bi te posilili," sem ji ugovarjal. A ženska mi je nasprotovala: "Ne, lahko bi to preprečila!" Občutki krivde, misel, da bi lahko to preprečila, izhajajo iz ideje: „Jaz sem Bog“ oziroma „Vnaprej vem, kaj se lahko zgodi“. Toda nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Vendar je bila ženska trdno prepričana, da je storila nekaj narobe in bila zato posiljena.

Ta primer kaže na strašno napačno mišljenje človeka. Pacientom je težko pokazati njihovo zmoto, če so globoko prepričani, da imajo prav. Kljub temu na srečo obstajajo dobri argumenti za razkrivanje zmote. Zato sem žensko vprašal: "Kaj ti to, da kriviš sebe, dela?" Njen odgovor je bil: "Ta misel mi ne dela nič dobrega."

Na tej točki je imela ženska zagotovo prav. Preverite sami, kako se počutite, ko vas preganjajo občutki krivde. Telo se takoj odzove in pošlje jasen signal: to je nesvobodna in neresnična misel. To je bil prvi dokaz, da je ženska dogodek napačno interpretirala. Drugi dokaz so bili njena depresija, motnje v telesnih procesih. Njene težave so dokazovale, da je bila njena ocena, se pravi njeno razmišljanje, napačna in ni mogla biti ustrezna.

Prizadeti ni kriv za dejanje. Vendar pa bi moral storiti vse, kar je v njegovi moči, da tega dejanja ne bi uporabil proti sebi in se zaradi tega uničil. Za to mora najti rešitev za svoj problem.

10. primer

Starejša bolnica je skoraj dve leti močno kašljala. Kašelj ni izginil ne z inhalacijami ne z zdravili. Kašelj sem slišal že iz čakalnice. Poleg tega je že 20 let bolehala za rakom želodca, zaradi katerega je 10 let imela urinsko inkontinenco. Bolnica je morala mehur izprazniti vsakih 30 minut. Kombinacija kašlja in inkontinence je bila zanjo zelo stresna in je ni bilo mogoče odpraviti niti po večih operacijah.

Bolničina zgodba je bila naslednja: Njena mati je ni nikoli pohvalila. V njenem otroštvu in mladosti jo je mati le izkoriščala in dajala prednost njenim bratom. Mati je umrla pred 20 leti. Pacientka torej ni mogla več na noben način popraviti te krivice. Sedaj, ko je bila stara skoraj 80 let, je še vedno močno trpela zaradi tega, ker je mati ni pohvalila. Dejansko je imela svojo mater na seznamu dolžnikov.

Kaj bi bilo potrebno, da bi se ji stanje izboljšalo? Morala bi spoznati, da je narobe misliti, da ji je mati dolžna pohvalo. Na prvi pogled se to sliši zelo kruto, vendar bi morala biti več kot otrok - namreč Bog -, če bi jo mati nujno morala hvaliti. Med svetovanjem o vlogi človeka in zakonu narave sem ji razložil: "Da bi ozdraveli, morate ljubiti mater in jo s tem osvoboditi krivde. Misel, da vas je mati le izkoriščala, je obremenjujoča in vaše telo to jasno dokazuje."

Ker je bila pacientka verna ženska, sem ji svetoval, naj prosi Boga, da ji pomaga spremeniti pogled na svojo mater, da jo bo lahko ljubila. Po treh tednih se je pacientka vrnila v rdinacijo. Čeprav je dlje časa sedela v čakalnici, nisem več slišal nenjenega kihanja ne kašljanja. Ko je bila v ordinaciji, je veselo razložila: "Odkar sem vas nazadnje videla, nisem več kašljala in moj mehur spet normalno deluje." Med večerno molitvijo je Bogu izrazila željo po ljubezni do lastne matere in takoj zatem je ozdravela.

Za to, kar se dogaja v našem telesu, je odgovoren naš um. Um povzroči v telesu težave, ker misli, da mu drugi dolgujejo nekaj, kar nujno potrebuje.

11. primer

Bolnica, stara približno 60 let, je imela napredujočega raka. Njena življenjska zgodba je bila vse prej kot vesela. Ko je bila stara 3 leta se ji je odrekla in jo zapustila mati. Pri 13 letih jo je posilil brat njene prijateljice. Pozneje se je, ne da bi vedela, poročila z moškim, ki je bil pedofil in je zlorabljal njune otroke. Ko je to izvedela, se je od njega ločila, vendar ji je povzročena škoda ostala v spominu kot osebna izguba. Po ločitvi je minilo 8 let, preden je zbolela.

Postavimo se v položaj te ženske. Večkrat so ji storili veliko krivico, začenši v njenem zgodnjem otroštvu. Ali lahko tisti, ki so ji storili krivico, to popravijo? Ne, krivice, ki jo je doživela, ni mogoče popraviti. Njen občutek za pravičnost pa to zahteva. Želje po pravičnosti ne more ustaviti. Tako se uničuje, ker ne more zadovoljiti svojega občutka za pravičnost.

Ne glede na to, kakšna je vsebina misli, vse misli izvirajo bodisi iz resnice bodisi iz laži o sebi. Med njima ni ničesar, niti nevtralnega območja. Dejanski problem vedno predstavlja le ena laž o nas samih. Ker se vse to dogaja v podzavesti v hitrem zaporedju, moramo zavestno preizprašati svoj način razmišljanja o izgubah.

Zato si oglejmo temeljne razlike med identitetama "jaz sem Bog" in "jaz sem bitje".

Odvisnost:

  • Če sem bog, sem duhovno neodvisen, ker sem sam ustvarjalec informacij, ki jih potrebujem.

  • Če sem ustvarjeno bitje, je moj duh kanal in sem duhovno odvisen, in sicer avtomatično od svojega stvarnika.

Lastnina:

  • Če sem bog, mi pripada vse.

  • Kot ustvarjeno bitje pa mi ne more pripadati nič.

Avtonomija:

  • Če sem bog, delam vse iz sebe in zase.

  • Kot ustvarjeno bitje ne morem storiti ničesar iz sebe. Lahko le posredujem naprej, kar sem prej vzel.

Referenčna točka:

  • Če sem bog, se vse vrti okoli mene.

  • Če sem ustvarjeno bitje, se okoli mene ne vrti nič.

Na koncu miselnega procesa je vedno le razvrstitev v dobiček ali izgubo. Osebna izguba pa ni sprejemljiva. Zato ostaja odprto vprašanje: Ali osebna izguba resnično obstaja ali pa je iluzija? Na podlagi uničujočega učinka na telo osebe, ki misli na izgubo, brezupnosti duha in naravnih zakonov je treba idejo o osebni izgubi razkriti in razumeti kot iluzijo.

Če nekdo ne more predelati krivice, ki jo je doživel iz vidika ustvarjenega bitja, ostane v njej ujet do konca življenja in mora trpeti bolezni in telesne bolečine. Govoril sem z nekaterimi ljudmi, ki po 40, 50 ali 60 letih še vedno trpijo, trpijo vse življenje, ker se jim je v otroštvu zgodilo nekaj hudega. Nimamo izbire. Vse, kar doživimo, moramo pretehtati in ovrednotiti. Moramo to premisliti, temu naknadnemu razmišljanju se ne moremo ogniti, ga izbrisati ali izpustiti. Vendar pa obstaja svoboda v mišljenju, če vem, iz katere perspektive razmišljam. Vsak kdor sprejme perspektivo ustvarjenega bitja, kar je resnica o nas samih, postane svoboden in, odvisno od resnosti bolezni, tudi zdrav.