10. Podzavest - naša tehnica za dobiček in izgubo

Ko sem zapisoval zgodbe svojih pacientov, sem jih najprej razdelil po skupinah glede na njihove pritožbe. Želel sem primerjati bolnike z enakimi težavami, kot so šumenje v ušesih, vrtoglavica itd., saj sem domneval, da imajo različni simptomi različne vzroke. V vsaki skupini sem želel najti skupni imenovalec. Kaj imajo bolniki s tinitusom skupnega? Kaj imajo skupnega bolniki z vrtoglavico? Ali obstajajo podobnosti, in če obstajajo, katere so? Najbolj so me zanimali bolniki, ki so imeli več bolezni in simptomov hkrati. Kaj se je zgodilo v njihovem življenju, da so si pridelali toliko bolezni?

Več let sem iskal podobnosti v življenjskih zgodbah bolnikov s podobnimi simptomi. Leta 2007 sem naletel na nekaj, kar je razširilo moj pogled na ljudi: Ne glede na to, katero zgodbo mi je oseba povedala, se je, če je bila negativna (kar vse zgodbe vezane na boleznen so), vse vrtelo okoli ideje o osebni izgubi. Vprašal sem se: Ali je mogoče, da je ena sama misel izhodišče za vse težave in s tem za vse človeške bolezni?

Dolgo je trajalo, da sem se popolnoma prepričal, kaj sproži naše bolezni. V nekem trenutku pa mi je postalo jasno, da nam življenje otežuje samo osebna izguba. Ni pomembno, kakšno zgodbo mi kdo pove, če je negativna, je ukoreninjena v ideji osebne izgube. Drugega motiva mi ni uspelo najti. Pri svojem iskanju sem naletel na podzavest, ki mi je dala odgovore o vzroku človeških bolezni in težav.

Da bi bolje razumeli misel o izgubi, je pomembno razumeti podzavest, funkcionalno središče duha. Za ponazoritev delovanja ljudi glede na osrednjo misel sem sestavil diagram. Na vrhu je raven zavestnega duha, pod njo pa je podzavestni duh, ki ga rad imenujem tudi "srce". Zavestni duh vsebuje voljo. Zaznavamo določene signale in informacije. Na diagramu so telesne potrebe označene z zelenimi krogci. H pomeni lakoto, T žejo, S znojenje in F zmrzovanje.¹ Ljudje se morajo najprej začeti zavedati teh telesnih potreb. Nato pa kaj narediti, da jih zadovoljijo. Volja je primerljiva z zaslonom, na katerem se prižge napis "Zahtevano takojšnje delovanje!". Saj veste: Aha, to je poziv k delovanju.

Zaznane so tudi duhovne potrebe, označene z rdečimi krogci. Prisotne so pri vsaki osebi, vendar je njihov prioritetni vrstni red stvar vsakega posameznika oziroma je individualen. Vsakdo ima na duhovni ravni glavno potrebo. Na ilistraciji sem na sredino postavil H za harmonijo, ker tudi sam potrebujem harmonijo. J predstavlja pravičnost, F svobodo, L zvestobo, W modrost in S varnost.¹¹ Da bi lahko te duhovne potrebe zadovoljili, se jih morate, podobno kot svojih telesnih potreb, zavedati. Vse odločitve, sprejete, da bi izpolnili potrebe, so sprejete v podzavesti. Tako je, čeprav se potreb zavedam, odločitev še vedno sprejeta nezavedno.

Podzavest je stična točka med duhom in telesom. Ker je duh vedno aktiven, da bi lahko oskrboval in nadzoroval telo, sproži električni impulz v možganski skorji ob vsaki odločitvi. V eni sekundi sprejme več sto odločitev. Zato lahko večino odločitev sprejmemo le nezavedno.

Duh mora ovrednotiti vse informacije, ki jih prejme na vhodu, in jih lahko razvrsti le v dve kategoriji. Ti kategoriji sta označeni kot "dobiček" in "izguba". Dobiček je tisto, kar ustreza potrebam duha in telesa. Izguba je nasprotje tega, torej je nepotreba. Obstaja tudi ničelna črta, kar predstavljajo informacije, ki ne zadovoljujejo niti pozitivnih niti negativnih potreb duha ter zato ne sprožijo reakcije. Ničelna črta je pomembna, ker določa količino, obseg dobička ali izgube. V skladu s to preprosto kategorizacijo sprejemamo vse svoje odločitve, ki vsebujejo le da in ne odgovor. Naše odločitve so vnaprej določene z "da" za dobiček (korist) in z "ne" za izgubo. Za izgubo ni nobenega "da". Preverite se, na primer zakaj darujete za dobrodelen namen ali zakaj ne darujete. Vse človeške odločitve lahko pripišemo preprostemu "da" ali "ne".

Kaj mora nekdo nezavedno misliti, ko je lačen? V hrani mora videti korist. Ali ta proces poteka zavestno? Ne, zagotovo ne. Če ima nekdo pred seboj izbrano hrano, na primer več kosov sadja, nezavedno izračuna dobiček in izgubo za vsakega od teh sadežev. Šele nato izbere sadež in ga poje.

Ljudje nimajo druge možnosti odločanja kot da rečejo da ali ne. Vsak oglas obljublja dobiček ali izogibanje izgubi. Nihče ne bo odgovoril na oglas, ki pravi: "Kupite pri nas! Imamo slabo blago, ki ga prodajamo dražje kot drugje in to po precenjeni ceni." V takem primeru ni izbire. Ljudje se morajo izogniti vsemu, kar vidijo kot izgubo, in temu reči ne. Tega procesa ni mogoče prekiniti ali zaobiti.

V procesu odločanja se mora duh izogibati izgubi. Če in dokler mu to uspeva, se ne pojavi noben strah. Oseba lahko pritisne na zavore pri rdeči semaforski luči in ne čuti nobenih negativnih čustev. Če pa poskuša nadzorovati okoliščine, druge ljudi, čas, denar itd. se pojavi strah - vsaj takrat, ko to ne deluje. Tako lahko razumemo tudi, kaj je strah. Nelagodje se pojavi vedno, ko mislim, da se moram izogniti nečemu, kar ne morem nadzorovati. Obstaja samo strah pred izgubo, nikoli pa strah pred dobičkom.

Bolezen in vse človekove težave nastanejo, ker verjame, da izgublja svoj "ne" (svojo sposobnost, da se izogne izgubi). Ljudje smo po svoji naravi naravnani tako, da izgubi vedno rečemo ne, dobičku pa vedno da. To je del njihove funkcije. Kakršnakoli izguba ter celo pričakovanje izgube ali prepričanje o njej ni sprejemljivo. Osebne izgube ni mogoče sprejeti, osebo pa, ki vanjo verjame in jo doživlja, naredi strto in čez čas bolno. To zavisi tudi od tega, kako veliko izgubo zaznava posameznik. Velika osebna izguba povzroča močna čustva in sčasoma resno bolezen. Manjša osebna izguba povzroča manj močna čustva in bolezen. Stopnja osebne izgube je pri vsakem posamezniku različna. Isto zgodbo o izgubi lahko zaznavamo in doživljamo z zelo različnimi stopnjami resnosti. Intenzivnost je subjektivna in individualna, vendar je mehanizem, po katerem se sprejemajo odločitve, za vsakega posameznika enak.

Zapisane vtise in informacije glede zmage in poraza preračunamo v nekaj tisočinkah sekunde. To so na primer izmerili v možganskih valovih igralcev, ki so morali sprejeti odločitev.² Vse informacije in zaznave so razvrščene v skupini »zmaga« in »poraz«. Že samo dejstvo, da ljudje verjamejo, da se ne morejo izogniti osebni izgubi, vodi do vseh težav, s katerimi se ljudje soočajo.

Ko sem spoznal, da vse človekove težave izvirajo iz prepričanja, da mu drugi lahko povzročijo osebno izgubo, sem poiskal vzrok te ideje. Našel sem ga v perspektivi duha, ki jo predstavljam z dvoje očmi. Preden nekaj uvrstimo med dobiček ali izgubo, obstaja neke vrste sito: zorni kot. To predstavljata dve oči v zgornjih kotih ilustracije. Duh ima eno (duhovno) oko, s katerim gleda na vse. Obstajata le dva načina gledanja na stvari in njima ustrezna načina vrednotenja.

Z očesom na desni strani ilustracije duh vidi svojo korist v tem, da zadovolji svojo potrebo. Če je pridobivanje obravnavano kot dobiček, potem mora biti izguba nasprotje le tega, torej da ne dobimo, da ne prejmemo dovolj ali da se nam nekaj odvzame. Nasprotno pa duh z levim očesom na ilustraciji vidi dobiček v dajanju. Potem je izguba, da ne damo ali da obdržimo, torej nasprotje le-tega.

Na tej točki se moramo spomniti na osnovni zakon vesolja. Tam smo preučili krovno načelo jemanja, da bi dajali, ki velja za vse elemente, saj vse deluje v skladu z delovanjem kanala. Zadrževanje ne ustreza temu univerzalnemu načelu (pljuča ne zadržujejo kisika itd.). Zakon nam ne dovoljuje, da bi obdržali stvari, ki jih sprejmemo.

S katerim očesom vidimo stvari takšne kakršne so in s katerim se slepimo? Katero oko postavi "ne" tja, kjer oseba pride do željenega rezultata? Oko na levi ljudem omogoča, da svoj "ne" vedno in v vseh okoliščinah uresničijo. Dobiček in izguba ležita izključno v dejanjih, ki jih storim ali pa ne storim sam. Jemanje, dajanje in zadrževanje so vedno moja lastna dejanja.

Kameleonsko oko na desni strani pa ustvarja zavajajoč pogled. To oko namiguje, da je dobiček odvisen od pridobivanja, izguba pa od tega, da ne pridobivamo. To pomeni, da oko vedno gleda na to, kaj drugi domnevno delajo prav ali narobe - in na to, česa ne delajo. Ne osredotoča se na svoja dejanja, temveč na dejanja drugih. S takšnim pogledom postanete popolnoma odvisni od drugih ljudi, da bi zadovoljili svoje duhovne potrebe.

Fascinantno in hkrati strašljivo je videti, da se vsaka oseba nenehno ukvarja z drugimi, da bi zadovoljila svoje duhovne potrebe. Ko prideta zakonca na svetovanje, o kom skoraj vedno govorita? Povsem se osredotočata na drugo osebo. Vedno govorita o partnerjevem napačnem vedenju.

Situacija, v kateri nekdo želi nadzorovati drugo osebo, izhaja zgolj iz namena, da bi si zagotovil, da mu druga oseba ne bo povzročila škode. Iz tega izhajajo vsi mehanizmi nadzora in spremljanja.

Obstajata le ta dva načina gledanja na stvari. Bodisi da ljudje sami nadzorujejo svoje odločitve glede da in ne. Ker nihče drug ne more razmišljati namesto njega, je očitno, da "da" in "ne" pripadata njemu.

Ali pa obstaja nasprotni način razmišljanja, po katerem mu lahko drugi povzročijo izgubo, ki se ji ne more izogniti. Dokler ima oseba koristi in dobi tisto, kar ustreza njenim potrebam, se še vedno počuti dobro in nima težav. Če pa se po 35 letih odkrije zakončeva prevara in se nenadoma izkaže, da je to, kar se je najprej imelo za dobiček, v bistvu to, da se ne dobi / je odvzeto, to postane doživljensko breme. Kajti prevladujoča misel je: druga oseba mi je povzročila izgubo.

V tem sistemu tehtamo. Prevaga pa tisto za kar menimo, da je osebna izguba. Če se negativni dogodek zgodi izven naših osebnih odnosov, kot na primer smrt otroka ali zloraba, potem je to zagotovo izguba, krivica, nekaj slabega. Odločilen dejavnik za to, če bo to trajno vplivalo na posameznikov um, pa je, ali to oceni kot osebno ali neosebno izgubo. V kolikor je v 5. primeru mlada ženska z glavobolom jezna zaradi svojega nezvestega fanta, potem njegova dejanja nedvomno jemlje osebno. Misli si: "To je storil meni." Če pa bi mislila, da fant tega ni storil njej osebno, potem bi bila njena težava rešena.

Da, fant je zagotovo storil nekaj narobe. Toda ali je res storil kaj osebno proti njej? Ali je ženska res imela pravico zahtevati njegovo zvestobo? Od kod ta zahteva do drugih?

Pri iskanju odgovora sem se srečal z najglobljo plastjo človeškega uma – njegovo identiteto. Kaj človek misli o tem, kdo je?

---

1. Zaradi lažjega razločevanja se je uporabilo inicialke angleških izrazov. ↩

2. Fehr, T., Herrmann, M., Meyer, G., Miedl, S., (2010). Nevrobiološke korelacije s problemi pri igranju na srečo v kvazirealističnem scenariju blackjacka, kot jih razkriva magnetna resonanca. Psihiatrične raziskave: Neuroimaging. 181, 165-173 ↩