18. Osvoboditev človeka od prirojene stiske

Način, kako je človek ustvarjen, jasno kaže, da se osebna osvoboditev lahko zgodi samo na osebni ravni. Ker duha lahko vodi samo notranja sila, lahko samo vsak posameznik sam uporabi novo življenje, ki ga je ustvaril Bog. To je na voljo kot zdravilo ali zdravilno sredstvo, vendar ga lahko vzame le posameznik. Če pa ga človek ne sprejme z vero in ga ne naredi za svoje življenje, potem je bilo za njega osebno ustvarjanje novega življenja s strani Boga zaman.

Osvoboditev in odrešitev od prirojene zmote je mogoča le v sodelovanju z Bogom. Bog je ustvaril sredstva, uporaba pa je odvisna od posameznika. Zato je človek sam odgovoren za to, ali bo osvobojen. Nihče ne more namesto njega storiti ničesar v njem, razen človek sam. Vendar pa je za to potrebna določena sposobnost poznavanja sebe, zavest o naravnih zakonih in spoznanje duhovne odvisnosti od Boga.

Proces sprejemanja novega življenja po veri želim razložiti na podlagi svoje osebne izkušnje.

Že od otroštva sem si predstavljal, da bo imeti srečno družino izpolnitev mojega življenja. Zato sem se, da bi se mi te sanje hitro uresničile, poročil mlad. Vendar so se stvari obrnile drugače, kot sem pričakoval.

Moja prva duševna potreba je harmonija. Zato sem od svoje žene pričakoval, da mi bo izpolnila prav to željo. V bistvu sem od žene pričakoval, da mi bo potešila tri potrebe:

1. Želel sem, da me razume. Da razume moje najgloblje občutke in se nanje odzove.

2. Želel sem, da me posluša, ko imam kaj povedati. Vendar je ona že vse vedela bolje in nisem nisem prišel do besede.

3. To je bila posebna želja, in sicer, da bi se zjutraj, ko se zbudi, nasmehnila. Ker sem potreboval harmonijo, sem živel od njenega nasmeha.

V zmoti svojega srca se mi je zdelo samoumevno, da mi mora moja žena te potrebe zadovoljiti. Ker pa moja pričakovanja niso bila izpolnjena, sem bil v odnosu nesrečen. Ker sem odraščal kot kristjan, sem se naučil, da se zakona ne more kar tako opustiti, ampak da velja za vse življenje. Zato sem se sprijaznil z nastalo situacijo, ne da bi jo v sebi sprejel.

Ko si nesrečen, poskušaš svoje potrebe zadovoljiti na druge načine. Tako sem postal zasvojen s filmi, internetom in športom. Bolj ko sem bil nezadovoljen z ženo, močnejše so postajale moje odvisnosti.

Hkrati sem bil zelo aktiven v svoji cerkveni skupnosti, saj sem si že od otroštva želel postati pastor. Vključeval sem se, kjerkoli sem se lahko, ne da bi se zavedal, da so tudi te dejavnosti le poskus, da bi našel smisel svojega življenja. Vendar nikjer nisem našel zadovoljstva. Moje delo zdravnika na kliniki, moje dejavnosti v cerkveni skupnosti in doma z družino - nič od tega me ni izpolnjevalo. Moja pričakovanja od okolja v katerem sem živel niso bila izpolnjena. Nisem imel pojma, zakaj sem bil tako nesrečen, nemiren in neprespan.

Tako sem konec leta 2002, potem ko sem zaključil specializacijo, prišel do zaključka, da potrebujem premor, ter se odločil za leto dopusta. Želel sem izboljšati svojo družinsko situacijo, da bi lahko nadaljeval zakonsko življenje.

Da bi bila slika naše družine ob koncu leta 2002 jasna, je treba omeniti še nekaj. Leta 1998 je v naši župniji razpadla družina s šestimi otroki. Pri tem se je pojavilo vprašanje, kaj se bo zgodilo z zapuščenimi otroci, starimi od 7 do 17 let. Pod Božjim vodstvom smo se hitro odločili, da otroke sprejmemo v našo družino in postali smo rejniki šestih otrok. Ta situacija je bila naporna, vendar zame zelo izpolnjujoča. Otroke sem imel rad in z njimi preživel veliko časa v najrazličnejših dejavnostih.

Čeprav me je ta nova situacija obogatila, me še vedno ni zadovoljila. Sanje o ženski, ki bi me osrečila, so mi neprestano rojile po glavi. Ker pa se nisem hotel izgubiti otrok, sem si konec leta 2002 vzel leto dni odmora. Hotel sem izkoristiti vsa sredstva, ki so mi bila na voljo, da bi bil srečen v družini. Odločil sem se, da bom bolj pozoren do žene, da se bo spremenila in da bomo lahko še naprej obstajali kot družina.

A načrt ni uspel. Že po prvih mesecih leta 2003 sem prišel do zaključka, da žene ne morem spremeniti. Po takratnih predstavah mi ni preostalo nič drugega kot ločitev in iskanje druge ženske, ki bi me osrečila. V svoji stiski sem se bil pripravljen odpovedati tudi rejnikom, samo da bi končno postal srečen. Takrat sem bil star 39 let in mislil sem, da če tega ne storim sedaj, bom ostal nesrečen do konca življenja.

Naredil sem nov načrt, da se bomo razšli ob koncu šolskega leta. Prekinil sem najemno pogodbo za hišo, v kateri smo živela z otroki. Otroci, ki so bili še vedno mladoletni, bi se preselili k svoji materi, jaz bi se preselil k svoji materi, moja žena pa bi se prav tako lahko preselila k svojim staršem. Tako bi bili vsi preskrbljeni in bi imeli streho nad glavo.

Še preden je bil poleti 2003 oblikovan načrt za ločitev, smo načrtovali potovanje v ZDA, da bi obiskali družino, v kateri sta bila zakonca tudi zakonska svetovalca. Potovanje je bilo že rezervirano in kljub moji odločitvi za ločitev smo odleteli na dogovorjeni datum. 1. junija 2003 se mi je po približno triurnem zakonskem posvetovanju, na katerem sem trdno zagovarjal svoje stališče in nisem hotel pristati na spravo, porodila naslednja misel: "Če se boš držal mojih zapovedi, bom poskrbel za tvoje potrebe."

To je bila nenavadna misel, ki me je sprva razveselila, saj mi je ponudila možnost, da sem lahko srečen. Ko pa sem o tem razmišljal naprej, sem spoznal, kakšen je pogoj za zadovoljitev mojih potreb: "Izpolnjevati zapovedi". Kot kristjan sem že od otroštva poznal 10 zapovedi, v mojem primeru pa je veljala 7. zapoved, ki govori, da ne smeš razdreti zakonske zveze.

V mislih sem razmišljal, da sem bil v družini 20 let vsaj fizično zvest, vendar nisem bil srečen. In sedaj bi moral ostati v družini, da bi bil lahko srečen? Tega nisem razumel, zato sem prenehal razmišljati o tem.

Teden dni kasneje smo se z družino, ki nam je svetovala v zakonskih zadevah, sestali, da bi se poslovili. V sobi nas je bilo skupaj deset, midva z ženo in trije najini varovanci, stari 14, 16 in 18 let, ter družina s svojimi tremi podobno starimi otroki. Imeli naj bi kratko izmenjavo mnenj o času, ki smo ga preživeli skupaj. Med pogovorom se je oče družine obrnil k meni in me nenadoma vprašal: "Ali si odločen?" Ko sem slišal te besede, sem bil prepričan, da me sprašuje, ali sem odločen, da se ločim od družine, saj sem to do takrat vedno jasno sporočal. Ne da bi počakal na preostanek vprašanja, sem jasno in glasno odgovoril z "da". Njegovo vprašanje pa je bilo ravno nasprotno: "Ali si odločen, da ostaneš s svojo družino?" Mojega glasnega in jasnega "da" ni bilo mogoče prezreti. Otroci in jaz smo bili presenečeni, saj so vedeli, da sem odločen, da se ločim in ne da ostanem. Znašel sem se v zagati, iz katere sem potreboval rešitev. Rekel sem "da" za nekaj, česar sploh nisem mislil.

Na izbiro sem imel dve možnosti: takoj umakniti svoj »da« ali ga sprejeti. Ne vem, kaj me je spodbudilo, da sem se odločil za to, da ostanem pri družini, vendar sem to storil v svojem srcu. V tistem trenutku se je izpolnila Božja obljuba, da bodo moje potrebe zadovoljene, če bom ostal z družino.

Ne znam razložiti, kako se je to zgodilo, toda moja velika želja po tem, da bi me ljubila ženska, je izginila. Moje obsesije in nemir so se takoj končali. Dobil sem notranji mir, ki me od takrat dalje ni zapustil. Vse odvisnosti, ki so me spremljale v moji nesreči in proti katerim sem se do takrat neuspešno boril, so izginile. Do danes, več kot 20 let pozneje, se še niso vrnile.

Izkušnja je bila tako impresivna, da je ne morem zares opisati. Moje celotno notranje življenje se je spremenilo; osvobodil sem se iz notranjega zapora. Odzvalo se je tudi moje telo in ozdravel sem od desetletij trajajočih bolečin v hrbtu. Migrene, ki sem jih imel od 15. leta, so popolnoma izginile.

To izkušnjo razumem za izmenjavo življenja. Odpovedal sem se svojemu staremu življenju, ki je bilo zaznamovano z zmotnim prepričanjem, da me mora osrečiti druga oseba, in v svoje srce sprejel Novo Življenje, ki ga je Bog ustvaril v svojem Sinu. To me je povezalo z Virom ljubezni in miru, zato so bile moje potrebe zadovoljene.

V času pred to izkušnjo sem včasih močno dvomil, ali Bog res obstaja ali ne. Nisem ga mogel razumeti in sem se včasih spraševal, kje je. Ta izkušnja pa mi je jasno pokazala, da On obstaja in da je Vir vse sreče.

Da bi dokončno odpravil moje dvome, mi je v zdaj že 20-letni praktični izkušnji dal tudi neizpodbiten dokaz o svojem obstoju. Človekovo duhovno željo po ljubezni, svobodi, pravičnosti, varnosti itd. lahko zadovolji le On in je zadovoljena le po Njem. Naše duhovne potrebe zagotovo ne morejo biti izpolnjene po ali preko drugih ljudi ali čemerkoli v naravi. Po drugi strani pa je nemogoče, da bi imeli očitne potrebe, za katere ni poti in vira, iz katerega bi jih lahko zadovoljili. Bog je tako uredil, da lahko samo On izpolni duhovne potrebe človeka.