19. Kaj prinaša novo življenje?

Čeprav sem bil vedno skeptik, sem sedaj prišel v položaj, da sem začel verjeti. Da so bile naenkrat vse moje duhovne potrebe zadovoljene, nisem mogel razložiti drugače kot, da je to Božje delo. Kot Njegov otrok sem začel raziskovati ta odnos in živeti iz njega. Danes razglašam 7. junij 2003 za svoj vstop v novo življenje. To je bil začetek prve, delne smrti mojega jaza, moje zmote "jaz sem Bog" in njene zamenjave z resnico "jaz sem Božji otrok".

Od 7. junija 2003 se učim kazati Božjo ljubezen, do katere imam sedaj dostop. Čeprav ima vsakdo sposobnost ljubiti, mu manjka ljubezen, ki je sam ne more ustvariti. Na fizični ravni vsi zlahka razumemo, da ima vsakdo sposobnost dihanja, vendar mora kisik dobiti iz vira zunaj sebe. Enako je z duhovnimi potrebami, za katere uporabljamo krovni izraz "ljubezen". Iz sedaj vzpostavljene povezave z Bogom, se lahko naučim širiti Božjo ljubezen tudi na ljudi, ki se mi ne zdijo ljubi. To vključuje tudi to, da ne čakam več, da bi me drugi ljubili.

Ta pot skupaj z mojim nebeškim Očetom je osvobajajoč proces. Otežuje jo ostanki zmote, ki še vedno obstajajo v meni. Moja še vedno prisotna zmota mora najprej postati prepoznana skozi težave, da lahko nato njen vzrok – zavajanje sebe - nadomestim z resnico o sebi. To je kristjanov boj vere, kajti brez spoznanja o sebi, kje se še vedno slepim in kje mora resnica še vedno nadomestiti laž, ne morem postati popolnoma svoboden.

Na tej točki v tradicionalnem krščanskem razumevanju odrešenja nekaj manjka. Zaradi človekovega nepoznavanja delovanja njegovega duha, samokontrole in prirojenih napak so kristjani v bistvu razdeljeni v dve skupini. To delitev lahko opazimo tudi v drugih religijah in ideologijah. Površno jo radi poimenujemo kot "konservativno" in "liberalno". Vendar na koncu ni pomembno, na katerem koncu črte stojite, ali na skrajni desnici ali skrajni levici ali celo v zmerni sredini, preprosto ste na isti črti. Ne prepoznaš slepila, ki enega usmerja v eno smer, drugega pa v drugo. Toda še vedno gre za isto prevaro, v katerem vsak nezavedno (nekateri pa tudi zavestno) išče svoje. In dokler nekdo misli, da lahko nekaj naredi zase, krši zakon ljubezni. Kajti nobeno ustvarjeno bitje namreč ne more storiti ničesar zase. Tudi človek ne more. A v zmoti svojega srca je prepričan, da nekaj počne zase.

Jezus je prišel, da bi na križ pribil lažni "jaz sem Bog" in ustvaril novo bitje, novo življenje, ki spet deluje po zakonu ljubezni. Življenje, ki je nesebično, tako kot sta nesebična Bog in celotno njegovo stvarstvo.

Rodil sem se z mislijo "Jaz sem Bog". Vse, kar sem počel do 7. junija 2003, je bilo posledica sebičnosti. Vse sem delal zase in to je zunaj zakona. Čeprav sem v 39 letih pred tem storil tudi veliko navidezno dobrih del, je bila motivacija vseeno napačna. Vedno je šlo zame, četudi je bilo včasih videti, kot da je nesebično. Ko sem 7. junija 2003 sprejel svojo odločitev, je prišlo do izmenjave. Moje dosedanje življenje je šlo na križ in dobil sem novo življenje, Jezusovo življenje. S tem se je začela moja pot delovanja iz motivacije ljubezni.

Pomembno je razumeti: Iz zmote lahko pride le sebičnost. Iz resnice lahko pride le ljubezen. Zakon narave to jasno kaže. Luka 6,44-45 ga opisuje zelo preprosto: "Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo..."

Z izmenjavo na križu sem doživel odpuščanje za svojih 39 preteklih let. Do odpuščanja lahko pride le, če je hkrati odstranjen vzrok greha, sebično dejanje. To je zmota v srcu – ali, kot jo imenuje Jezus, hudobni zaklad srca. Zato je odpuščanje mogoče doseči le z zamenjavo starega življenja z novim življenjem. Odpuščanje posameznih dejanj, ne da bi odstranili vzroka zanje, ne bi bilo združljivo z Božjo pravičnostjo. Zato je bil v Stari zavezi uveden sistem žrtvovanja, ki jasno kaže: Samo z zamenjavo življenja, ki je vir dejanj, je mogoče doseči opravičilo in pravičnost.

Upam, da je razumljivo, da je tukaj omenjena izmenjava življenja duhovno dejanje vere in se sprva ne zgodi v fizični realnosti. Jezus je ustvaril novo življenje, ki je resnično, vendar ga bo vsak posameznik zunanje vidno prejel šele ob Njegovem ponovnem prihodu. Šele takrat bomo popolnoma spremenjeni v resničnost novega življenja. Takrat bomo resnično novo stvaritev. Do takrat pa živimo v veri v novo življenje, ki se lahko v naše življenje prenese le z vero.

Kaj konkretno ta izmenjava vere pomeni? Vera potrebuje vsebino, duh pa jasne informacije, po katerih se lahko ravna. Potrebni sta dve notranji drži:

1. Čista vest glede preteklosti. Verjeti moram, da v novem življenju nisem nikoli grešil ali storil napak. Če sem v starem življenju ubijal, prelomil zakonsko zaobljubo, lagal ali počel karkoli drugega, tega nisem več počel. Jezus je prevzel odgovornost za to. Staro ni več moje, sedaj pripada Kristusu. On bo o tem odločil na sodni dan. To je odpuščanje z Božje strani. Če nekdo še vedno čuti krivdo, potem še ne verjame popolnoma v zamenjavo življenja. Še vedno vidi svoje staro življenje kot svoje in se oklepa preteklih dejanj, kot da so še vedno njegova. Potemtakem še ni vsega predal Kristusu.

2. Moja preteklost sedaj pripada Jezusu. Nihče mi v preteklosti ni storil krivice – to je informacija, ki jo moram sprejeti in verjeti, da se ne bom več videl kot žrtev drugih. Ne glede na to, kaj sem doživel in kaj so mi drugi storili, z izmenjavo to ni več moje in ne velja več zame osebno. To je odpuščanje z moje strani. Če mi je nekdo še vedno kaj dolžan, če mislim, da me je neka oseba v preteklosti oškodovala, potem v veri še nisem v novem Jezusovem življenju.

Zamenjava starega življenja z novim Jezusovim življenjem reši vse človeške težave, ki jih lahko razdelimo v dve kategoriji: Obtoževanje samega sebe in obtoževanje drugih. Človek se ima bodisi za žrtev lastnih dejanj bodisi za žrtev dejanj drugih. Oboje je napačno, oboje izvira iz samozavedenosti ter človeka vodi do tega, da je sam sebi sovražnik in s tem uničuje samega sebe.

7. junij 2003 je že zdavnaj minil in v veri sem nadaljeval svojo pot. Preostali del "jaz sem Bog" mora sedaj vsak dan korak za korakom izginiti. Vsak dan preverjam, po katerem viru sem živel pretekli dan. Večino časa to preverjanje opravim v naravi skupaj s svojim nebeškim Očetom, ki mi mora pomagati, da natančno prepoznam, kje točno je bila moja samoprevara, da jo lahko zamenjam z resnico. Tako svoje misli preverjam na podlagi svojih dejanj, svojo motivacijo na podlagi svojih misli, na podlagi svoje motivacije pa korenino, laž ali resnico o sebi. Moram ugotoviti, kje točno sem sam sebi lagal, da lahko na tem mestu nadomestim laž z resnico. Zavestno moram videti, kje igram Boga. Spoznati moram, kako lahko živim novo življenje, ter pri tem vedeti, da sem otrok Najvišjega. Kot njegov otrok ne potrebujem nikogar, ki bi mi služil, izpolnjeval kakršne koli želje ali zadovoljeval kakršne koli potrebe. Svoje potrebe lahko zadovoljim le sam, tako da od Boga jemljem in to ljubezen dajem naprej.

Naslednja ilustracija prikazuje pot človeka, ki v boju vere pride iz ujetništva laži do popolne svobode resnice. To pot mora vsak prehoditi sam osebno, zato sem uporabil svojo fotografijo. Upam, da bom nekega dne v svojem duhu v celoti sprejel novo življenje, ki ga prinaša vera. Potem me nobeno dejanje sočloveka ne bo moglo pripraviti do tega, da bi druge siliti, da delajo dobro. Takšen otrok svojega nebeškega Očeta želim biti, ki ljubi vse in ne izvaja nikakršne oblike prisile več. To je cilj osvoboditve.

Trenutno sem še vedno na poti k temu cilju, ki si ga ne prizadevam doseči z dejanji, ampak z vero. Moja dejanja so le zunanji odraz moje notranje drže. Moja dobra dela lahko izvirajo iz napačne motivacije, prav tako kot slaba dejanja. Zato ne gre brez pomoči mojega nebeškega Očeta, ki mi pomaga po svojem Svetem Duhu. Korak za korakom vedno manj zaupam ljudem, dokler ne bom nekega dne popolnoma zaupal Bogu. V tem stanju se ne bom več motil in zakon bo zapisan v mojem srcu. Vse to pa se zgodi po notranjem procesu vere in sodelovanju med menoj in Bogom, saj Bog nikogar ne obvladuje ali sili. Svoje zaupanje v Boga lahko položimo le sami. Zato je odrešitev mogoča samo v sodelovanju med Bogom in človekom.

Skratka, obstajata le dve identiteti, iz katerih izhajajo misli, in sicer laž "jaz sem Bog" ali resnica "jaz sem Božji otrok". Ker se misli začnejo že nezavedno, lahko preverim, iz katere identitete izhajajo, šele ko se jih zavem. Torej lahko po svojih zavestnih mislih prepoznam, če se motim ali ne. Šele takrat lahko izbiram, ali bom svoje misli še naprej "hranil" ali pa ne. Če prepoznam, da misli izvirajo iz samozavedenosti, lahko sprejmem ukrepe, da jih ne bom več mislil. Korenine ni vedno mogoče takoj prepoznati, tudi če že vem, da te misli izvirajo iz laži. Včasih lahko traja več dni, da odkrijem določeno nezavedno laž. In šele ko jo zamenjam z resnico, se osvobodim težave.

Delo na sebi ni lahka naloga, je pa osvobajajoče. Nočem ostati v svoji zmoti, ki mi otežuje življenje, samo zato, ker mi drugi delajo zlo ali mi odrekajo dobro. Ni moja krivda, da sem podedoval omenjeno zmoto, vendar lahko po Božji milosti storim nekaj, da me ta laž ne bo več mučila.

V nadaljevanju je nekaj konkretnih primerov tega od kod izvirajo določene misli:

Misli o prisili / nasilju - vedno izvirajo iz laži. Misli o nasilju so vedno napačne. Če želite nekoga prisiliti ali če ste na nekoga jezni, potem ste v zmoti. Kdor se jezi na nekoga, uničuje samega sebe. Če nimate več nadzora nad svojimi mislimi in ravnate čustveno, potem ste podvrženi nasilništvu. Zavestno se spomnite, da nimate prav, takoj ko se vam pojavi misel o prisili. Ne glede na to, kako prav imate v resnici v tej zadevi. Ne glede na to, kako napačno je ravnala druga oseba. Prisila je vedno posledica zablode.

Strahovi - so vedno napačni. Takoj ko začutite strah, se morate vprašati: "Čakaj, kje delam narobe? Ali spet igram Boga?" Strah se pojavi, ker se poskušam izogniti nečemu negativnemu, kar ni pod mojim nadzorom ali upravljanjem. Vsakdo ima svojo omejeno področje delovanja, ki ga ne more preseči. To je lažje prepoznati na fizični ravni. Nihče ne poskuša iti skozi betonski zid, ampak za vstop v prostor ali iz njega uporabi odprta vrata. V fizičnem svetu poskušamo ostati v okviru meja, ki jih ne moremo prestopiti. V zmoti uma pa ne vidim svojega duhovnega okvirja, zato poskušam nemogoče, namreč nadzorovati nekaj, česar ne morem nadzorovati. Pa naj bo to življenje moje matere, mojega zakonca, mojih otrok in celo moje lastno življenje. A ta nadzor ni v okviru naših možnosti. Zato je bolje, da tega niti ne poskušamo. Strah nam pomaga videti zmoto in poiskati njen izvor. Ko ga najdemo in nadomestimo z resnico, strah izgine.

Pritisk / Napetost - v telesu je posledica samozavedenosti. Telo se takoj odzove na negativno nezavedno misel in nakaže zmoto. Takrat bi si morali priznati, kaj je povzročilo napačno misel, da je ne bi več gojili, temveč bi namesto tega mislili resnico.

Občutki krivde - so zelo škodljivi. Ti nastanejo zaradi zmotnega prepričanja, da smo imeli drugo možnost, ko smo ravnali narobe. Pojavijo se zato, ker so posledice tega dejanja negativne in ne nujno zato, ker nam je za dejanje žal. Zmota namiguje, da smo zaradi svojega dejanja utrpeli izgubo. In ker nismo sposobni izgubiti, se moramo zato obtožiti. Če sem bog, potem lahko tudi sodim, tako sebe kot druge. Misli o krivdi se v ustvarjenem bitju ne morejo pojaviti, ker ustvarjena bitja ne morejo izreči sodbe o sebi (ali drugih). Prav tako, če se vidiš kot Božji otrok, ne moreš utrpeti osebne izgube.

Osamljenost - je napačen sklep. Kako se lahko kadarkoli počutim osamljenega, če se zavedam, da sem Božji otrok? Misel: "Sem čisto sam!" ali "Vsi moji sorodniki so umrli ali živijo drugje." ali "Svojega otroka vzgajam popolnoma sam." ali "Nimam nikogar, ki bi mi pomagal." ne more biti pravilna. Te misli povzročajo slabo počutje, telo pa zaradi njih trpi. Misli o osamljenosti izhajajo iz zmotnega prepričanja, da "mi morajo drugi stati ob strani". Telo in um nam pomagata, da prenehamo verjeti tem mislim, saj niso resnične. Nikoli ne moremo biti sami; Bog je vedno navzoč. Zakaj bi se ob zavedanju njegove prisotnosti počutil osamljenega?

Zavrnitev / Zapuščenost - vodi do močnih samouničevalnih misli. Kot bog zahtevamo čaščenje, in če nam ga odrečejo, tega ne moremo sprejeti. Kadar nas drugi ne hvalijo, cenijo ali priznavajo, to dojemamo kot osebno izgubo. Toda kdo sem jaz, da bi lahko to zahteval od svojih bližnjih?

Kadar starši zavračajo svoje otroke, otroci to doživljajo kot zelo veliko travmo. To prizadete otroke vodi na zelo težko, bolečo pot s številnimi težavami in boleznimi skozi vse življenje. Brez Božje milosti in spoznanja resnice, da mi starši in drugi ljudje niso nič dolžni, sem obsojen na postopno samouničenje. Zato moramo poznati resnico o sebi in uvideti, da so vse naše osebne zahteve do drugih neupravičene. Samo resnica nas lahko obvaruje pred tem, da se ne bi uničili samo zato, ker so naši starši naredili (včasih tudi velike) napake.

Misli o brezupnosti / brezishodnosti - so napačne. Izvirajo iz zmotnega prepričanja, da lahko predvidim prihodnost. Pojavljajo se zato, ker kot Bog vem, kaj se bo v neki situaciji zgodilo. Toda ali to res vem?

Misel, da ni več izhoda, mnoge ljudi pripelje do depresije in samouničenja, celo do samomora. In takrat se moramo, v pomoč in spoznanje, zavedati, da vse, kar vodi k samouničenju, kar sproži negativna čustva, zagotovo ne more ustrezati resnici. Tudi če ne moremo takoj videti, kje se slepimo, moramo nehati gojiti misel, da ni izhoda. Naš nebeški Oče nam lahko pri tem pomaga, če ga prosimo za pomoč, da nas popravi. Bog ne more misliti namesto mene, lahko pa mi da ustrezen namig, ki me bo osvobodil, če ga sprejmem.

Nesporno je, da določene okoliščine v nas izzovejo negativno reakcijo, druge okoliščine pa pozitivno. A kako lahko vemo, če veselje in dobro počutje izhajata iz resnice ali iz laži? Zagotovo tudi v zmoti svojega srca vedno občutimo veselje, kadar nekaj ocenimo kot osebno korist. Ta reakcija v tem trenutku ne škoduje telesu. Škoda v telesu nastane šele takrat, ko to korist izgubimo.

Kar pomeni, da ne moremo biti prepričani, ali smo v resnici, kadar imamo pozitivna čustva, saj vse, kar zmota vidi kot dobiček, sproži dober, telesu primeren električni impulz in zato ustvari prijeten občutek. Če pa so okoliščine slabe ter ne ustrezajo našim potrebam, mi pa se kljub temu počutimo dobro, ker se ne zanašamo na okoliščine, ampak na našega nebeškega Očeta, smo lahko prepričani, da ta reakcija izvira iz resnice.

Naš Odrešenik, Jezus Kristus, v težkih okoliščinah svojega življenja, med sovražnostjo, lažnimi obtožbami, poskusi atentata, zasmehovanjem, ko so ga pretepali in nato pribili na križ, ni imel niti ene negativne misli. Tako se tudi v sebi ni upiral vsemu zlu, ki so mu ga storili, saj je vedel, da so storilci to storili njegovemu nebeškemu Očetu, ki bo sodil nepravičnost. Posledično je v vseh teh težkih situacijah vedno gojil pozitivna čustva. Nikoli si s svojim razmišljanjem ni povzročal slabih občutkov. Takšno razmišljanje mi je zelo všeč. Prizadevam si ga doseči in upam, da tudi vi.

Vendar pa naša prava identiteta poraja tudi določena negativna čustva, zato moramo na primer včasih jokati. To vidimo tudi v Jezusovem življenju. Kako lahko razlikujemo med resnično negativnimi in zmotno negativnimi čustvi?

Tudi tu potrebujemo jasno merilo, da bi lahko ločili laž od resnice. Ker se naše reakcije začnejo v podzavesti, se lahko po učinku orientiramo, če reakcija izhaja iz resnice ali iz zmote. Pri tem velja naslednje pravilo: Vse, kar mi jemlje nadzor, izvira iz samoprevare. Vse, kar je negativno in mi ne jemlje nadzora, lahko izvira iz resnice.

Preveriti moram tudi svojo motivacijo: Ali gre zame ali za mojega nebeškega Očeta? V nesebičnosti lahko zaznamo in občutimo tudi negativno, toda ali to izhaja iz resničnega sočutja do Boga, čigar stvarstvo je uničeno? Če pa gre zame in se prepustim samopomilovanju, potem pa to zagotovo vedno izhaja iz zmote, saj nas to uničuje. Razlike ni vedno opazna takoj, vendar sčasoma pridobiš izkušnje v poznavanju samega sebe ter lahko vedno bolj razlikuješ, če stremimo k nečemu zase, iz zmote, ali pa za nebeškega Očeta in njegovo stvarstvo, torej iz resnice.

V resnici lahko sprejmemo storjeno krivico, nasilje, odvzem našega premoženja, otrok itd. ter celo občutimo sočutje do storilcev, kot je to izrazil naš Odrešenik: "Oče, odpústi jim, saj ne vedo, kaj delajo". (Lk 23,34). Takšna drža zahteva doseganje popolnosti v resnici. Verjamem v to in si želim, da bom nekega dne lahko tudi sam tako živel.

S pravo identiteto Božjega otroka lahko popolnoma spremenim svoje mišljenje - in sčasoma rešim vse težave. Mislim, da je dobro, da se vse lahko strne v eno samo točko, in sicer v to, kje se človek začne. To je njegova identiteta. To je najpomembnejša točka v človekovem življenju.

Na koncu je pomembno, da razumemo to točko in se iz prepričanja odločimo, da opustimo staro življenje z napačno identiteto ter ga nadomestimo z novim, od Boga ustvarjenim življenjem. Nikogar ni mogoče v duhu prisiliti, da bi nekaj storil; vsakdo lahko to doseže samo prostovoljno po veri. In to je dobro, ker nas je naš Stvarnik ustvaril, da se samoupravljamo.

Imamo samo eno možnost, in sicer da se odpovemo staremu življenju. Vendar ne smemo slediti zgledu religij in ideologij, ki želijo reformirati in izboljšati staro življenje. Da dajemo pomen zunanjosti, medtem ko se težava skriva v človeku, ni rešitev. Človek bo novo življenje sprejel le, če se bo naveličal muke starega življenja; ko bo prepričan, da s starim življenjem ne more več ničesar doseči. V svoji notranjosti potrebujemo novo življenje, ki ga lahko dosežemo le z vero. Ker je človekova stiska v njem samem, jo je mogoče rešiti in odpraviti le tam. Zunanje spremembe so popolnoma nezadostne. Zunanje čiščenje steklenice, katere umazanija je v notranjosti, ni pametno in steklenice ne bo očistilo.

Kriza konca časov, ki se je po mojem prepričanju že začela, bo človeštvo razdelila na dva razreda. Ne na bogate in revne, ne na pomembne in nepomembne, ta delitev že obstaja. Človeštvo se bo razdelilo na svobodne in ujetnike. Boj na tem svetu je povezan s svobodo. Tam, kjer se uporablja prisila, kjer se duha posameznika ne jemlje resno, ni ljubezni. Sveto pismo to zelo jasno pove v 2. Korinčanom 3,17: "Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda."

Odločil sem se, da bom postal notranje popolnoma svoboden in da bom živel iz Božjega duha. Kdor je sam svoboden, bo lahko svobodo dal vsakomur in ne bo poskušal nikogar omejevati, nadzorovati ali mu kaj narekovati. To je jasen dokaz, da človek živi v resnici. Kjer je ljubezen, tam je svoboda. Strah se tam ne more več pojaviti, izginil je. Tak človek v svojem ravnanju ni več pod vplivom drugih ljudi. Ne glede na to, kakšna stiska ga doleti, ostane zvest načelu ljubezni.

Soočili se bomo s stisko in takrat bo vsak vidno dokazal, kaj je v njem. Svoboden človek bo to dokazal tako, da bo mirno in poln zaupanja v Boga storil tisto, kar po svoji vesti meni, da je prav, in ne tisto, kar mu hoče nekdo vsiliti. Kdor živi v laži, se bo proti prisili boril s prisilo. Nasilje z nasiljem, krivico s krivico, laž z lažjo in prevaro z prevaro. S tem človek dokazuje zmoto lastnega srca. Proti prisili se lahko borimo le s svobodo. Zlo lahko premagamo le z dobrim. Laž lahko izkoreninimo le z resnico.

Na koncu se bosta ti dve skupini zelo jasno razlikovali. Jasno bo vidno, čigav otrok je kdo. Kmalu bomo prišli do točke, ko se bo moral vsak človek dokončno odločiti. Še vedno ima vsak človek možnost izbire, ali bo postal svoboden ali pa bo ostal ujet v svojem prirojenem mrtvem življenju. Kaj boste danes izbrali vi?