Skoči na vsebino

7. Kako se pojavi bolezen?

Rad bi vam povedal o primeru, v katerem sem spoznal načelo, kako se razvije bolezen. To sem lahko vedno znova na enak način opazoval pri vseh nadaljnih bolnikih in nisem našel nobene izjeme.

5. primer

Pacientka v zgodnjih tridesetih letih je 14 dni trpela zaradi vztrajnih, hudih glavobolov, ki kljub jemanju protibolečinskih zdravil preprosto niso popustili. Zaradi teh glavobolov jo je neuspešno zdravil osebni zdravnik, nato pa jo je napotil k meni, da bi izključil okužbo sinusov. Pacientko sem temeljito pregledal, vendar nisem ugotovil nič neobičajnega. Ker je ženska dajala zelo prizadet vtis, sem pomislil na možganski tumor ali možgansko krvavitev. CT glave, ki je bil opravljen isti dan, ni pokazal nobenih nenormalnih ugotovitev.

Bolečine ženske so bile sprva nerazložljive. Ni utrpela nobene poškodbe glave ali drugega fizičnega udarca. Je bila njena bolečina le plod njene domišljije? Bolečine seveda ne morete videti, lahko pa jo naredite vidno pri funkcionalnem slikanju z magnetno resonanco, tako da odkrijete aktivirana področja v možganih. Vemo, da ljudje občutijo bolečino, ko se pojavijo določeni aktivacijski vzorci.1 Bolečina je kemična reakcija iz limbičnega sistema v možgansko skorjo, ki sporoča bolečino duhu.

Kako naj ravnam z žensko? Imela je resnične hude težave. Bolečine si ni mogoče izmisliti. Lahko pa jo ustvarimo z domišljijo. Če pa obstaja, jo fiziološko doživljamo. To lahko potrdim iz lastnih izkušenj. Ko sem se med študijem medicine udeležil dopoldanskega predavanja o življenjski nevarnosti vnetja slepiča, sem istega dne okoli polnoči začel čutiti bolečino v predelu slepiča. V strahu, da bom umrl, sem takoj odšel na urgenco, kjer so me sprejeli v bolnišnico. Po dveh dneh preiskav, s katerimi so ugotavljali, če imam vnetje slepiča ali ne, so mi zadi varnosti slepič odstranili. Izkazalo se je, da ni bil vnet.

5. primer - nadaljevanje

Ker fizičnega vzroka za bolečino ni bilo mogoče najti, je ostala le še duhovna komponenta. Vprašal sem, ali se je pred 14 dnevi zgodilo kaj, kar je vplivalo na bolnico. Ženska je nato poročala: "Pred štirinajstimi dnevi sem izvedela, da me je moj fant prevaral." Razmerje je trajalo eno leto in veliko stvarem se je odrekla, da se je od daleč preselila k njemu. Za seboj je pustila člane svoje družine, da bi lahko živela z njim. Sedaj je izvedela, da ji je bil nezvest.

Potreba po zvestobi je zasidrana v našem duhu, nezvestoba pa je njeno nasprotje. Ker imamo potrebe, ki morajo biti zadovoljene, se na nepotrebo samodejno odzovemo z zavrnitvijo. Tako je ravnala tudi ta ženska. Zanimalo pa me je, kateri miselni tok je pripeljal do glavobola. Zato sem jo vprašal, kakšne misli je imela o svojem fantu, preden je izvedela novico, in kakšne so bile njene misli po tem. Pred tem je imela do njega le ljubeče misli. Ljubeče misli so v bistvu svobodne misli, kar pomeni, da ustrezajo našim duhovnim potrebam. Vsaka svobodna misel vodi do odločitev, ki sprožijo telesu ustrezen električni impulz in povzročijo pozitivno čustvo v limbičnem sistemu. To je fizična potrditev, da je bil električni impulz primeren za telo, in daje duhu informacijo: "Nadaljuj!" Ljubeče razmišljanje ne more sprožiti motnje in zato tudi ne more povzročiti bolezni v telesu.

Sedaj pa ženska prejme slabo novico o nezvestobi svojega fanta. Ta informacija krši potrebo duha po zvestobi, resnicoljubnosti in pravičnosti. Če namreč moški vara, ne le da krši vero in ni pošten, ampak tudi zagreši krivico. Kako se ženska odzove na prelomljno zaupanje? Počuti se razočarano, prizadeto in ima tudi maščevalne misli.

Te negativne misli ustvarjajo električni impulz, ki očitno škoduje telesu. Gre za nesvobodne misli, ki jih misli duh in s katerimi se blokira. Kadarkoli se duh zapre, sprejema odločitve, ki niso v skladu s telesom, kar v možganih sproži električni impulz, ki ni v skladu s telesom. Ta napačni nagon povzroči poškodbe možganov in vseh drugih organov, ki so z njimi povezani. Če povzamemo: Negativne in nesvobodne misli vedno povzročijo električni impulz, ki ni v skladu s telesom, z različnimi stopnjami poškodb telesa.2

Če govorimo na splošno, se človeška potreba pojavi, ko nekdo naredi kaj, kar ne ustreza potrebam njegovega duha. To nepotrebo razumemo kot priložnost, da ukrepamo proti njej. Ker pa druge osebe (običajno) ni mogoče spremeniti, je to prizadevanje uklepanje lastnega ega. Bolj ko se človek oklepa te nesvobodne misli, bolj se v duhu množijo ter se še dodatno pojavljajo nerešljive težave. Pacientko je ujela še ena misel, ki jo je mučila že 14 dni: "Če bi imela zagotovilo, da mi moj fant ne bo nikoli več nezvest, bi ga rada obdržala." S tem se je znašla v nemogočem položaju, kajti kje je zagotovilo, da ji bo njen fant v prihodnje ostal zvest? Sama ve, da takšnega zagotovila ni, vendar se še vedno oklepa svojega fanta in bi ga prisilila, da bi ji bil zvest, če bi to bilo mogoče. Ta notranja nuja ji povzroča glavobole.

Sedaj se postavlja vprašanje, kaj je razlog za naše odnose. Zakaj vstopamo vanje? Splošno prepričanje je, da sočloveka potrebujemo za zadovoljevanje svojih duhovnih potreb. Tudi ta pacientka je prepričana, da potrebuje svojega fanta, da bi izpolnil njene duhovne potrebe. Verjame, da lahko zadovolji njene potrebe po ljubezni, zvestobi in varnosti. Zato ga je izbrala in z njim živi. Ali lahko njen fant sploh zadovolji njene potrebe? Ali je njena zahteva realna? Ali zakon narave dopušča možnost, da eden pije, je ali misli za drugega?

Kot sem že večkrat opazil, se vsi odzovejo proti sebi, ko nekdo drug stori nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi duhovnimi potrebami. Škodijo si, ne da bi se tega zavedali in ne da bi si to želeli. Tako je tudi v primeru te pacientke, ki se je sama duševno zaprla in si povzročila glavobole, ker je prepričana, da ji je njen fant dolžan zvestobo. In strinjal sem se z njo, dokler nisem spoznal, da njen duh s to zahtevo škoduje njenemu lastnemu telesu in da zakon narave ne dovoljuje tega kar želi. Šele ko sem si celotno zadevo podrobneje ogledal, sem spoznal, da je bilo moje razmišljanje napačno.

Kot zdravnik predpostavljam, da vse, kar škoduje telesu, ne bi smelo biti storjeno telesu. Če telesu dam napačno hrano, se bo nanjo negativno odzvalo. Če se telo negativno odzove na moje misli, potem te ne morejo biti pravilne. Potem moram te misli spremeniti, tako kot to storim s hrano, ki škoduje telesu.

Kakšna je napaka v razmišljanju, ki sem jo pozneje prepoznal pri vseh nadaljnih bolnikih? Gre za nezavedno samoprevaro, ki se je ne smatra za laž. In ker je skupna vsem nam, je vsakdo svoj lastni sovražnik in se uničuje, ko njegovi najdražji, njegovi skrbniki, ne storijo tistega, kar bi morali, ali ko umrejo. Ta nezavedna samoprevara bi mi ostala prikrita, če ne bi za merilo vzel bolezni in naravnih zakonov.

  1. Kröner-Herwig, B. et al, (2011): Psihoterapija bolečine: (7. ponatis.) Springer, str. 6 ↩

  2. Misli dosežejo kostni mozeg kot impulz prek limbičnega sistema, ki je naslednja točka v človeškem krvnem obtoku. Celo modri Salomon je zapisal, da nemiren um povzroča sušenje kosti (Prg 17,22). Vedel je, da vse telesne bolezni izvirajo iz kostnega mozga. Tu se namreč proizvaja kri, torej vsa protitelesa in imunske celice. Vse, kar se dogaja v kostnem mozgu, se dogaja na ukaz duha. Dejavnost kostnega mozga vpliva na delovanje vseh drugih organov v telesu. Materialni elementi, kot so zrak, voda in hrana, vstopajo v funkcionalni krogotok človeka preko pljuč, želodca itd. šele po mislih. Na začetku človeškega bitja je ljubezen kot duhovni element in ne kemija. Iz organov se informacije vračajo v limbični sistem, nato v možgansko skorjo, od tam pa v duha, s čimer se funkcionalni krogotok človeškega bitja zaključi. ↩